Splošni pogoji
Splošni pogoji za zagotavljanje interoperabilnosti glede izmenjave zdravstvene dokumentacije med izvajalci  
Tehnični pogoji
Tehnični pogoji vključitve
Pomoč
Potrebujete pomoč?

Usklajenost sestavnih delov zdravstveno informacijskih sistemov predstavlja ključni element, brez katerega ne moremo zagotoviti učinkovitega povezovanja v okviru rezultatov projekta eZdravje. Z velikim številom izvajalcev zdravstvene dejavnosti in njihovih informacijskih sistemov, ki jih je treba povezati, integrirati ali kako drugače uskladiti, dobi projekt eZdravje povsem nove razsežnosti. S povečevanjem števila informacijskih sistemov, se namreč povečuje kompleksnost dejavnikov informacijskega sistema (tehnologija, procesi, ljudje), kar neposredno vpliva tudi na oblikovanje interoperabilnostnih okvirjev. Pripravljanje osnov interoperabilnosti in oblikovanje organizacijskih modelov tako postaja ena izmed glavnih nalog izvajalcev integracij v okviru projekta eZdravje.

Definiranje interoperabilnosti

Pojem interoperabilnosti je v zadnjem času med najbolj uporabljenimi pojmi na področju informacijskih sistemov v državah EU. Kljub mnogim poizkusom za poenoteno definiranje interoperabilnosti, se še vedno pojavljajo različna pojmovanja in razumevanja njene vsebine. Kot taka mora interoperabilnost odgovoriti na množico neznank, ki so nujno potrebne za uspešno povezovanje sistemov. Ena bistvenih neznank je, kaj interoperabilnost pravzaprav je. Interoperabilnost pomeni zmožnost informacijskih sistemov in poslovnih procesov, ki jih ti sistemi podpirajo, za izmenjevanje podatkov, informacij ter znanj.

Interoperabilnost v slovenskem zdravstu

EU v svoji strategiji eZdravja jasno poudarja zahtevo po urejeni zdravstveni informatiki vsake države članice s ciljem povezave evropskih zdravstvenih informacijskih sistemov, ki naj omogočijo uveljavljanje zdravstvenega varstva kjerkoli v EU. Razvoj informatike omogoča vnos podatkov v informacijske sisteme, hkrati pa tudi sodobno hranjenje in varovanje teh podatkov ter varen in učinkovit dostop do podatkov. Mnogo sodobnih medicinskih naprav, ki jih zdravniki uporabljajo pri vsakodnevnem delu, že daje izhodne rezultate v digitalni obliki, zaradi česar je nujno njihovo hranjenje in arhiviranje v digitalni obliki.

Pri vzpostavitvi nacionalne informacijske infrastrukture zdravstvenega sistema se Ministrstvo RS za zdravje sooča z različnimi tipi interoperabilnosti. Pomemben del interoperabilnosti je namenjen semantični interoperabilnosti, ki pokriva predvsem področje poenotenja pomenov podatkov in informacij, ki morajo biti pri izmenjevanju predstavljene na način razumljiv aplikacijam in institucijam (ljudem). Z aktivnostmi na področju standardizacije elektronskega zdravstvenega zapisa in povzetka zapisa, bo narejen pomemben korak na nivoju semantične interoperabilnosti.

Poseben poudarek pa je namenjen tehnični interoperabilnosti. Zaradi dejavnika večjega števila različnih ponudnikov IS pri izvajalcih, ki svoje rešitve zagotavljajo na različnih platformah, je v okviru projekta eZdravje poseben izziv zagotoviti tehnično interoperabilnosti, s katero bodo zagotovljene osnove za oblikovanje povezav med IT sistemi in programskimi sredstvi, hkrati pa bodo definirani vmesniki, standardi in protokoli, ki omogočajo povezave med informacijskimi sistemi in storitvami na tehničnem nivoju.

Nacionalni sistem za izmenjavo zdravstvenih podatkov bo dolgoročno vključeval različne izvajalce zdravstvene dejavnosti, ki imajo trenutno v uporabi informacijske sisteme različnih ponudnikov. Tako lahko govorimo, da imamo okolje z različnimi informacijskimi sistemi (»Disparate model«) pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti.

Značilnosti takšnega okolja so:

  • Oseba se zdravi pri več, med seboj informacijsko nepovezanih izvajalcih.
  • Izvajalci si v pretežni meri ne izmenjujejo zdravstvenih podatkov v elektronski obliki. Poizkusi v tej smeri so polni tehničnih in organizacijskih izzivov, zaradi velike možnosti napak pa lahko v dani situaciji tudi resno ogrozijo zdravje osebe.
  • Dokumentacija je večinoma osredotočena na izvajalca zdravstvene dejavnosti in ne na osebo/pacienta.
  • Za varnost pri prenosu podatkov, sledljivost in nadzor ni poskrbljeno v zadostni meri.

Izhodiščna dilema pri vzpostavitvi sistema je, na kakšen način zagotoviti nemoteno izmenjavo zdravstvenih podatkov med različnimi izvajalci zdravstvene dejavnosti, glede na njihove obstoječe sisteme ter aktualna zakonska določila. Izhodiščni nabor možnih rešitev predvideva:

  • Vzpostavitev infrastrukture s centralno hrambo gradiv, kjer izvajalci zdravstvene dejavnosti vse zdravstvene podatke, ki so namenjeni izmenjavi in obravnavi, shranjujejo na centralni točki.
  • Neposredna izmenjava zdravstvenih podatkov med izvajalci zdravstvene dejavnosti v obliki »point-to point« dostopa z uporabo VPN tunela na komunikacijsko napravo, katera nato omogoča dostop do strežnikov.

Obe varianti imata prednosti in slabosti. Prav zaradi slednjih je potrebno upoštevati tudi hibridne modele. Eden izmed teh modelov je primer federativnega pristopa, kjer so vsi zdravstveni podatki shranjeni na mestu nastanka, medtem ko ima centralna točka pregled nad lokacijo ključnih podatkov za izmenjavo. Tovrstni model minimizira vprašanja in dileme glede lastništva nad podatki, predvsem z vidika njihove uporabe, pravic dostopa do podatkov in upravljanja z njimi. Na ta način je tudi zagotovljena nemotena izmenjava in uporaba zdravstvenih podatkov za izmenjavo s strani različnih uporabnikov na različnih lokacijah, ki imajo v zdravstvenem zavodu implementirane rešitve različnih proizvajalcev.

Interoperabilna hrbtenica, ki je predmet nadaljnje obravnave je tako primer federativnega pristopa, pri čemer pa je omogočeno kombiniranje centraliziranega in de-centraliziranega načina postavitve.